Dodajanje domene na črno listo pomeni postopek blokiranja ali prepovedi dostopa do določene domene ali spletnega mesta. To dejanje se običajno izvede, da se uporabnikom ali sistemom prepreči dostop ali interakcija z domeno, ki velja za nezaželeno, zlonamerno ali neprimerno. Črni seznam se lahko izvaja na različnih ravneh, na primer v posameznih napravah, lokalnih omrežjih ali celo na svetovni ravni s strani ponudnikov internetnih storitev (ISP) ali registratorjev domenskih imen.
Za uvrstitev domene na črno listo se lahko odločimo iz več razlogov. Eden od splošnih ciljev je zaščititi uporabnike pred morebitnimi varnostnimi grožnjami. Na zlonamernih domenah se pogosto pojavljajo goljufije, zlonamerna programska oprema ali druge oblike kibernetskih napadov, ki lahko ogrozijo zasebnost in varnost posameznikov ali organizacij. Z uvrstitvijo teh domen na črno listo lahko uporabnike zaščitimo pred nenamernim dostopom do škodljivih vsebin ali pred spletnimi prevarami.
Drugi razlog za uvrstitev domene na črno listo je izvajanje nadzora vsebine ali preprečevanje dostopa do spornega ali neprimernega gradiva. To je zlasti pomembno v izobraževalnih ustanovah, na delovnih mestih ali v domovih, kjer je treba omejiti dostop do določenih spletnih mest, ki lahko vsebujejo eksplicitno vsebino, nasilje, sovražni govor ali druge oblike vsebine, ki kršijo etične ali pravne smernice.
Za uvrstitev domene na črno listo je mogoče uporabiti različne pristope in tehnike, odvisno od zahtevane ravni nadzora in razpoložljivih virov. Tukaj je nekaj najpogostejših metod:
1. Lokalni črni seznam naprav: V posamezni napravi, kot je računalnik ali pametni telefon, lahko uporabniki spremenijo datoteko gostiteljev, da blokirajo določene domene. Z dodajanjem vnosov v to datoteko je napravi naročeno, da vse zahteve za domeno s črne liste preusmeri na neobstoječi ali blokirani naslov IP, kar učinkovito prepreči dostop.
2. Črni seznam na ravni omrežja: Upravljavci omrežja lahko izvajajo ukrepe za oblikovanje črnih seznamov na ravni usmerjevalnika ali požarnega zidu. Tako lahko blokirajo domene v celotnem omrežju in zagotovijo, da vse naprave, povezane v to omrežje, ne morejo dostopati do domen na črni listi. Črna lista na ravni omrežja pogosto vključuje konfiguracijo pravil požarnega zidu ali uporabo specializiranih naprav za varnost omrežja.
3. Črni seznam DNS: DNS (Domain Name System) vključuje blokiranje domen z manipulacijo postopka razreševanja DNS. Črne liste DNS, znane tudi kot blokade DNS ali luknje DNS, vzdržujejo podatkovno zbirko znanih zlonamernih ali neželenih domen. Z nastavitvijo strežnikov DNS, da se sklicujejo na te blokirne sezname, se zahteve za domene s črne liste preusmerijo na drug IP-naslov ali pa se jim preprosto zavrne reševanje.
4. Črni seznam ponudnikov internetnih storitev (ISP): Ponudniki internetnih storitev lahko v večjem obsegu uvedejo črno listo in svojim naročnikom preprečijo dostop do določenih domen. Ta pristop se pogosto uporablja za blokiranje domen, povezanih z nezakonitimi dejavnostmi, kot so piratstvo, kršenje avtorskih pravic ali razširjanje eksplicitne vsebine. Ponudniki internetnih storitev vzdržujejo lastne črne sezname ali pa sodelujejo z drugimi organizacijami pri uveljavljanju omejitev na ravni domen.
